Zakaj je za sladico vedno prostor, čeprav mislite, da ste siti? Znanost ima odgovor

Zdi se, da se, ne glede na to, koliko pojemo, za sladico vedno najde prostor. Japonci to situacijo opišejo z besedo becubara, kar pomeni "poseben želodec".

Četudi za sladico seveda nimamo nobenega dodatnega dela telesa, pa za občutkom, da je za sladico še vedno prostor, stoji znanstvena razlaga, piše portal The Conversation.

Ta občutek namreč odraža niz fizioloških in psiholoških procesov, ki skupaj naredijo sladico privlačno tudi takrat, ko se zdi, da smo že siti, pa poročanje RTS navaja N1 Srbija.

Vzrokov je več

Mnogi si želodec predstavljajo kot vrečo fiksne velikosti, ki se polni, dokler ne doseže meje polnosti. A v resnici je želodec zasnovan tako, da se razteza in prilagaja. Ko začnemo jesti, pride do t. i. "gastrične akomodacije": gladke mišice se sprostijo, kar ustvari dodaten volumen, ne da bi zato pretirano narastel pritisk na želodec.

Ključno je tudi to, da mehka in sladka hrana zahteva zelo malo mehanskega prebavljanja. Težko glavno jed lahko občutimo kot napihnjenost, medtem ko lahka sladica, kot je sladoled ali puding, skorajda ne vpliva na občutek sitosti – želodec se lahko še dodatno sprosti in ustvari prostor.

Velik del nagona po kosu torte prihaja iz možganov, natančneje iz nevronskih poti, povezanih z nagrajevanjem in užitkom. Apetita ne uravnava zgolj fizična lakota. Obstaja tudi t. i. "hedonistična lakota": želja po hrani, ker nam je prijetna ali tolažilna.

Sladka hrana ima pri tem posebno moč. Aktivira možganski dopaminski sistem, povečuje motivacijo za uživanje in začasno oslabi občutke sitosti.

Po zadovoljujočem glavnem obroku lahko fizična lakota izgine, a pričakovanje sladice sproži novo, z dopaminom nagrajeno željo po nadaljevanju obroka.

Drugi mehanizem je t. i. senzorično specifična sitost. Medtem ko jemo, se odziv naših možganov na določene okuse in teksture postopoma zmanjšuje, zaradi česar je hrana manj zanimiva. Uvedba drugačnega okusa – nečesa sladkega, kislega ali kremastega – osveži odziv sistema nagrajevanja.

Mnogi, ki menijo, da res ne morejo več jesti, nenadoma odkrijejo, da vendarle zmorejo narediti še kakšen grižljaj torte, saj novost sladice znova aktivira njihovo motivacijo za uživanje.

Sladice se tudi v prebavilih obnašajo drugače. V primerjavi z živili, bogatimi z beljakovinami ali maščobami, se sladkorji in ogljikovi hidrati iz sladkih jedi iz želodca hitreje izpraznijo in potrebujejo razmeroma malo zgodnje razgradnje, kar dodatno prispeva k občutku, da jih je lažje sprejeti tudi, ko smo že siti.

Tudi čas igra pomembno vlogo. Signalizacija med črevesjem in možgani, ki povzroča občutek sitosti, namreč ni hipna. Sitostni hormoni se sproščajo postopoma in običajno potrebujejo med 20 in 40 minut, da ustvarijo trajen občutek sitosti. Mnogi ljudje o sladici odločajo, še preden se ta hormonski odziv v celoti sproži, s čimer sistem nagrajevanja dobi več prostora za vpliv na vedenje.

Ni krivo zgolj telo

Na te biološke procese se veže tudi vpliv družbene pogojenosti. Za mnoge ljudi je sladica povezana s praznovanjem ali udobjem. Od otroštva naprej se učimo, da so sladice nekaj posebnega ali pa jih dojemamo kot naravni del slavnostnih obrokov.

Kulturni in čustveni znaki lahko sprožijo pričakovano zadovoljstvo že, preden sploh dobimo hrano. Študije dosledno kažejo, da ljudje pojedo več v družbi, kadar jim je hrana ponujena brezplačno ali ob posebnih priložnostih – in vse to so situacije, kjer je sladica skoraj vedno prisotna, še piše N1 Srbija.